Prehod- filmska premiera

19.03.2009

Sinoči je bila v Kinoklubu Vič premiera filma Prehod.

Presenetljivo gledljivo.
Sicer sem si želela, da se film poglobi v način, kako vseobsegajoča manipulativna organizacija Zom deluje- malo površno, oziroma naivno je  psihološki teror prikazan za tiste, ki se bolj ukvarjamo s takšnimi temami. Vsa vprašanja so namreč pometena v magični simbol in na koncu jih je več kot odgovorov, kar je sicer za zf žanr popolnoma pričakovano.

Ljubezenska zgodba pa bi lahko bila za nekaj nians močnejša vse do konca.

A glej presenečenje!, stvarca ima začetek, jedro in konec! Vse troje dinamično, tekoče in razumljivo,  glasba v izvedbi Rožmarink pa enkratna. Trupel ravno prav, ljubezenski prizori realistični in ni  sledi o cankarjanski materi, zapitem očetu ali o prizoru, ki te sili razmišljati, o čem že ravnokar besno razmišlja glavni junak.
Ni me prepričala le estetika. Že res, da naj bi bili umetniki  zanemarjene kreature, pa vseeno…
Igralci so se izkazali, najsi bodo liki hladno lepi, nemarni ali nevarno očarljivi, kakor tudi sodelujoča ekipa.

Pohvalno, da je iz državne malhe financiran projekt, ki je politično nekorekten tako za leve kot za desne, saj oboji hlepijo po kontroli s pomočjo takšnih in drugačnih manipulacij.

Kot so nekje že napisali, ko je film v Portorožu prejel nagrado publike, gre za pravo osvežitev. Ampak z ledenim tušem.

Publika pa je bila mlačna, zdolgočasena, vse skupaj bolj komemoracija kot premiera, še prometni znak iz sebe iztisne več življenja. Film si je zaslužil manj mlačen sprejem.
Nagradno vprašanje: bo za Prehodom Izhod ali Slepa ulica?

Odgovor je odvisen od tega, kdo pa vam pere možgane.

Ne rečt, da nihče. Je naš pesnik  že davno skoval zgovoren napis za na pasjo ovratnico:

“Jaz sem tvoj pes. Čigav pes si pa ti?”

Torej?

  • Share/Bookmark

Gradnja s prevodom

24.10.2008

Kot je pravilno ugotovil Blitz, se Slovenci spoznamo na vse. Ker imamo nacionalno prirojeno željo po lastni hiški, nam je gradnja najbližja in jo lahko enostavno prevedemo v filmski jezik.

Hotelir (naročnik) si zaželi objekt za nastanitev gostov in najame firmo (producenta), ta pa vodjo gradbenega projekta (režiserja), ki mu bo lahko pral možgane, če se zadeva sfiži. Ali pobral smetano , če se slučajno ne.

Ker gradbeniki morajo delati, čeprav škodo, ljudi z denarjem pa je vedno manj, si firme ali vodje projekta – ali primerki, ki so oboje v eni osebi, poleg pa še dostikrat vodovodarji, pleskarji in celo kelnarji- penzionček postavijo za lastne ne-potrebe (referenca), čeprav jim ni popolnoma jasno, kaj bodo z njim.

Najprej je treba najti parcelo (scenarij), kjer bo umotvorina stala. Idealno je, če je poleg odlične lege (aktualna umestitev v prostor in čas) na zdravem terenu (dobra zgodba), prave velikosti (dovolj manipulativnega prostora za dodelavo) in uporabnosti (dialogi in dramaturgija) tudi poceni, zato se dostikrat lotijo nadomestne gradnje (adaptacije literarnega dela ali že obstoječega scenarija), ali celo počakajo dediščino (avtor je mrtev vsaj sedemdeset let.)

Zaželeno je, da je v atraktivnem predelu, na trdnih  tleh in po možnosti brezplačna. (Režiser je tudi scenarist). Če je kdo pripravljen pljuniti par metrov vukojebine zastonj, je projektant pripravljen izsušiti močvirje ali preseliti medvede.

Stroka se bo sicer strinjala, da se pri parceli ne splača šparati. Še tako lepa hiša na hudi strmini ali bogu za hrbtom nikoli ne doseže vrednosti tiste na spodobni posesti. A stroka ometa s tujim po koprivah in lahko pametuje, praksa pa gleda na denar.

Firma (producent) naredi finančni plan. Možnosti je več, lahko stane veliko in se atraktivno turistično gradnjo odlično iztrži, lahko se vloži minimalno in se ne dobi nič, lahko se eksperimentira, ali pa se požvižga na možnost, da se gostu prvo noč usuje strop na glavo. Važno, da dočaka rešilca v prijetni družbi čedne sobarice (igralke).

Po izdelanem arhitektovem načrtu (režiser ima z razliko od vodje v gradbeništvu tudi to funkcijo!), pride na vrsto kupčkanje gradbenega materiala (prilagajanje in predelava scenarija po režiserjevih željah). Optimalno je, če večino tega najde na parceli sami. Ni le racionalno, tudi zgradba se boljše vklopi v okolje. Če je parcela slabe morfološke sestave, vodja manjkajoče naroči v bauhausu   in ker običajno firma ni pripravljena prav veliko investirati v gradbeni material, kakšno samokolnico peska in gline privleče iz obrežja Save.

Vodja nato izbere in nabere izvajalce, oziroma podizvajalce: zidarje, vodovodarje, električarje… ( snemalce, tehnike, lučkarje…), skratka ekipo, ki bo pod njegovo taktirko izmolzla maksimalno iz dane zemlje in turistično destinacijo naredila zanimivo  in uporabno.

Skratka, po borbah z bolj ali manj strokovnim kadrom, z zahtevnim naročnikom in s škrtim delodajalcem vodja projekta naredi, kar pač naredi. Nekaterim je pomembno, da jim bodo še kdaj zaupali podobno nalogo, drugim se fučka, saj so se odločili, da bodo po master pikniku uporabili hotelček za karitasovo skladišče.

Pred otvoritvijo pa seveda še najvažnejše- osebje (igralci), ki ga je treba naučiti, kako postopati z obiskovalci in ki bo ravno prav prijetno, diskretno, servilno, toplo, pa kljub temu opazno in vedno na pravem mestu ob pravem času.

Na kakšne turistične postojanke lahko naletimo? Toliko je možnosti, koliko je okusov. V tujini lahko najdemo hotel na  čudoviti parceli z malo luksuza, a z izvrstnim osebjem, kamor se radi vračamo. Lahko je  noro dobro in že zunaj  obstanemo z odprtimi usti. Včasih je motel čisto spodobno povprečje, pa osebje  potegne stranke kot za šalo. So takšni, ki bi si jih najraje ogledali le od daleč, a tudi v sebi skrivajo prijetna presenečenja .

Ne bomo se ozirali po domačih turističnih kapacitetah, saj v glavnem o njih vemo vse , ne da bi vstopili. O svetlih  izjemah  morda drugič.

Ja, in včasih se postavi kar nekaj le zato, da se denar zapravi .

Ali pa morda le opere?

  • Share/Bookmark