Moja prva

Najprej malo statistike.

To stran je obiskalo več kot 3 tisoč ljudi. Če špekuliram, da ste jo brali tisti, ki ste se zadržali več kot pet minut ali se vračali in odštejem tiste, ki se obesite na stran in pozabite nanjo in jasno vse, ki ste recimo iskali tehnike kvačkanja in nagrobni pesek, je rezultat navdušujoč.

Sklepam lahko, da je to bralo preko 300 ljudi, kar je (če odmislimo Drnovškove življenske modrosti in ostalo neprimerljivo masovno  literaturo) glede na žanr že slovenska hiperuspešnica!

Hvala ker ste obiskovali Veličastni svet, zdaj je zaživel tudi na papirju na 300 straneh.

Lahko ga izbrskate v knjižnici, kupite pri meni (celebrity podpis :mrgreen: ,  na nasvidenjeafnat-2.net), v Konzorciju, pri založbi Ved in seveda na Emki.

Zdaj čakam, da se me kdo usmili z recenzijo. Da je kritika velik problem v vseh dimenzijah, vam bo pojasnil naslednji odlomek iz knjige:

————————————————————————————-

Konstruktivna kritika je v VeliČastnem na razpolago vsakemu, če jo le hoče. Je spominsko priznanje kritikom, ki so tacali po nekem drugem svetu in drugem času.

Bili so izjemni Ljudje. Natanko so vedeli, kaj je narobe z rečjo, ki jo sami niso znali narediti. Kritizirali so najraje po naročilu tistih, ki se niso spoznali ne na teorijo, ne na prakso, so pa obvladali gospodarsko politične trende.

Dokaz za to nesramno trditev najdemo v podatku, da umetniki izven trendov skupaj z njihovimi deli niso uspeli pridelati niti kaplje še tako gnojne kritike! Dodaten žebelj v krsto spregledanega umetnika so bile tudi piarovske službe, ki so poskrbele, da kritiki zanje niso zvedeli niti po naključju. Če se za njih ni vedelo, potem niso obstajali.

Statistika pravi, da takrat ni obstajalo preko osemdeset odstotkov umetnikov.

Danes ima kritika zgolj svetlo plat. Za tiste, ki si jo srčno želijo, na Uradu obstaja kar nekaj obrazcev, kot je sledeči:

(Ime umetnika) ve, da umetnost ni samoumevnost in neosveščen avtomatizem, temveč nujna, pretehtana, prostovoljna ter natančno premišljena odločitev, kar je verjetno najpomembnejše načelo, ki nam ga posreduje naš sodoben, pluralen, permisiven in kompleksen čas. V njem velja popolna izenačenost in izmenljivost različnih umetniških medijev, od tistih, ki izvirajo iz ročnih praks do pisane besede.

(Njegovo: ime umetnika) delo je povezano s širokim kompleksom umetnostnih vprašanj, tudi tistih o procesualnosti, časovnosti in sekvenčnosti. Izbral si je ( naročnik vpiše vrsto izdelka : preprogo, kip, sliko, prozo…), ki ni naključen, ali drugače, ki v vsebinskem smislu predstavlja ostrino in umetnikovo trenutno- po želji naročnika se namesto oklepajev vstavi ne! ()razpoloženje.

Umetnik si lahko holoramira obrazec, ki priteče skozi odprtino, požegnan s sedmimi pečati najpomembnejših kritikov (( Obrazec je spesnjen na podlagi konkretne kritike likovnega dela iz preteklosti, katere avtorica je članica velikih sedmih, dr. Nadja Zgonik, ki je prijazno dovolila, da se ta uporabi v VeliČastnem svetu. )) vseh časov in prostorov.

Žal je šlo s kritiki le še navzdol in ta poklicna vrsta je izumrla. Vzrok ni pojasnjen, gotovo pa je razlog tudi invazija kajhočeumetnikpovedati izdelkov, zaradi katerih so se utapljali v delu in vedno težje ločevali zrna od stebel.

Zadnji je posthumno kandidiral za Darwinovo nagrado. In zmagal. Po dosegljivih virih je bila to najbolj odmevna nagrada vseh časov, ki jo je katerikoli kritik kadarkoli prejel.

Slava mu, se mu je v mislih spoštljivo poklonil DenTer.

————————————————————————————-

Knjiga ima 300 strani, je navadne vezave in povprečje med obliko in vsebino izvrže spodoben izdelek ;) .

***

Knjiga se ne pusti vmetodizirati. Lahko ji rečete fantazijska epopeja ali kar koli drugega … Kaj torej sploh povedati o njej? Da presega strogi žanr, sem že omenil.  Da je zelo racionalno in hkrati »fantastično« utemeljena v svojem »sistemu«, tudi. Da je v njej nadgrajen klasični postmodernistični postopek banalnih sredstev (cigarete, preproga, šampanjec …), ki funkcionirajo na novih in umetniško literariziranih plasteh, hkrati pa ohranjajo svojo prvotno vlogo, tudi ni treba poudarjati preveč na glas, to naj bo delo literarnih znanstvenikov, ki nimajo časa za zaresno branje.

Treba pa je poudariti, da vsebuje nekaj, kar knjigam tovrstne sorte, ki jih je pri nas malo ali nič, pa tudi v svetu zmerom manj zares vrednih, nenačrtno sproduciranih, manjka: humor. In to ne humor, ki bi črpal neposredno iz situacij ali želel biti prisoten zaradi lažjega ali olajšanega branja. Ta humor je dejansko ogledalo. Kolikor bolj se zrcali, toliko bolj je zanimiva hipoteza o nebesih na Zemlji. In kateri svet je pravzaprav Veličastni? Kateremu mahamo v slovo? Tistemu, ki se odraža v tem ogledalu ali kakšnemu drugemu, ki bo treščil v vas med vrsticami?

Opogumite se torej in stopite v veličastni svet barbiblond. Pardon, v veličastni svet njene knjige. In imejte pri roki kalkulator. Toplo svetujem tudi brisačo.

- Matej Krajnc, iz spremne besede

***

Mmmmm, paše kakšna pohvalna besedica…

 

Še enkrat- hvala vam.

  • Share/Bookmark