Modre misli Barbi Blond.

Napis na WC-ju v poslopju VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE.

Če ne verjameš in se ti da, preveri  z anketo. Tu je vzorec.

Naj bodo zimske gate za 50 evrov, čeprav je šlo za nekaj drugega. Prodajala sem jih preko zime, ne kot nov, ampak kot nerabljen izdelek, potem pa, jasno, oglasa nisem podaljšala. Pa ga je vseeno odkril kupec, prišel ponje in kasneje ugotovil, da ne delujejo. Vse skupaj res ni bilo najbolj pametno z moje strani, zmenila sem se pred trgovino poleg naše hiše, ker sem imela polno stanovanje obiskov in nobenega parkirnega prostora več, sem pa stvar preizkusila pred mojimi gosti.

V redu, sprijaznila sem se, da je človek dobil krš (mogoče dež?), v afektu obljubila vračilo denarja, po premisleku pa predlagala, da jih popravim na svoje stroške. Ok, polomila sem ga, robe nisem preizkusila pred njim, splet okoliščin pač. (No, poleg 50 ojrčkov sem pokasirala še prehlad, na 20 m in v 5 min sem bila zalita od nespodobno mrzle plohe.)

Skorajda sva se po parih telefonijadah že konkretno dogovorila kako in kdaj naprej, ko mi je kupec začel dan za dnem pošiljati napsihirane sms-e:  Beri naprej…

V to penkovo solzno dolino ena resnična, ki  izvira iz naših logov. Poškodovani krovec svoji zavarovalnici podrobneje opisuje težke posledice svojega nepremišljenega ravnanja.

»Kot odgovor na Vašo prošnjo, da potrebujete več informacij o moji nesreči, vam sporočam naslednje:
Pod številko 3 poročila o nezgodi sem kot vzrok nesreče navedel »nepremišljeno ravnanje«. Prosili ste me, naj natančneje opišem, kaj sem s tem mislil.
Po poklicu sem krovec. Na dan nesreče sem delal sam na strehi šestnadstropne novogradnje. Ko sem končal delo, mi je ostalo še približno 250 kg opeke. Ker je nisem hotel nositi navzdol po stopnicah, sem se odločil, da jo bom po zunanji strani spustil navzdol v vedru. Čez škripec sem napeljal vrv, ki sem jo na eni strani pritrdil na tla, na drugi konec pa sem privezal vedro in vanj naložil opeko. Nato sem se vrnil dol in odvezal vrv. Trdno sem jo držal, da bi vedro z 250 kg opeke čim bolj počasi prispelo na tla.
Kot je razvidno iz številke 11 mojega poročila, je moja takratna telesna teža znašala 75 kg, kar me je v tistem trenutku zelo presenetilo in sem izgubil tla pod nogami. Začelo me je vleči navzgor. Izgubil sem prisebnost in pozabil izpustiti vrv. Na tem mestu mi verjetno ni treba dodati, da me je vleklo navzgor z vedno večjo hitrostjo.
Približno v višini tretjega nadstropja sem srečal vedro, ki je prihajalo iz nasprotne strani. To pojasni poškodbe na lobanji in zlomljeno ključnico. Pa vendar mi je to srečanje le neznatno zmanjšalo hitrost. Še vedno me je vleklo navzgor, dokler mi škripec ni vase potegnil prednjih členkov mojih prstov. Beri naprej…

Ali ste vedeli, da jeleni odvržejo rogove (se reče temu, da se levijo?) v začetku zime, ponavadi konec novembra do srede decembra, jelenčice pa jih zadržijo do spomladi, ko imajo mladičke.

To pomeni, da so vsi božičkovi jelenčki, od Rudolfa do Blitzna, jelenčice!!! To bi si sicer lahko mislili, saj kdo drug bi pa še zmogel tako nalogo, namreč vleči debeloritega moškega s prtljago naokrog čez cel svet v eni sami noči, ne da bi se pri tem izgubil. 

Tukaj pa Mirka, Bina, Katra, Tonka, Dragica, Rezka, Zina in Mojca v akciji .

  Nek računalniški tehnik zatrjuje, da je odkril resnično Da Vincijevo šifro. Na slikarski mojstrovini Zadnja večerja je identificiral glasbene note, s katerimi je mogoče zaigrati 40 sekund trajajočo glasbo. Giovanni Maria Pala je pojasnil, da vsak hlebec kruha na sliki predstavlja noto, ki skupaj kombinirajo rekviemu podobno glasbo. Pala je na sliko iz 15. stoletja, na kateri je Da Vinci narisal Jezusa Kristusa pri večerji s svojimi 12. apostoli pred njegovo aretacijo in križanjem, narisal pet notnih črt in ugotovil, da vsak hlebec kruha na mizi ter roke Jezusa in njegovih apostolov predstavljajo posamezno noto.S pomočjo not je mogoče zaigrati Himno Bogu, ki jo Pala opisuje kot »zvočni zapis, ki poudarja Jezusovo hrepenenje«.Alessandro Vezzosi, direktor Da Vincijevega muzeja v Toskani, ki je navdušen nad novo teorijo, je povedal, da je umetnik sicer najbolj znan po svojih slikah, skulpturah in izumih, vendar pa je bil tudi glasbenik.
Vir: Svarog

Pa še odziv dveh živčnih modelov na glasbeni prevod slikarske umetnine:
Znani glasbeni konzultant: »Ni mi jasno, kaj je ta tip kadil, bi pa rad tudi sam poskusil.«
Neznani avtor: Če bomo poslušali od zadaj naprej, bomo mogoče slišali: Elvis je živ! » 

Kjer je harmonija, je mogoče najti tudi glasbo.
Verjetno se boste  na Urškovju strinjali, pa Pogorelići tudi.

Podrobnosti si lahko pogledate na Discovery, pa še en zanimiv cukrček z Youtube.

Tako v mimohodu, + opravičilo za izgovore pri nepisanju bloga, ampak ne gre, da kar obidem stare zmešane čase, zato en slovenački komad Dol na ravnem polju od rokerjev s moravu .

Lep pozdravček vsem, ki me še niste dokončno črtali

bb

Kaj vse zmore (in kaj ne) mali plastičnjak z vzhoda smo že skoraj pozabili in danes je zelo prikladen dan za spomine na tovarištvo in trabija.

Za tiste pa, ki še niste odpisali Milana Vidovitega, nekaj njegovih novih podvigov.

Lahko si ogledate Milana v akciji rubrike greb greb,  pa po dobri srbski žurki .

Vidoviti se je namreč preselil iz tiste lesene televizije na ono dolgo, kjer nadaljuje v svojem slogu .  In če še ne veste, plazma televizija   je narejena iz plazma keksov, ne pa po kakšni moderni tehnologiji.

Še Milanova tarot modrost: “Ne mečem kart, ampak jih odpiram. Meče se gnoj.”

Ker je zelo delaven, si bo v bodoče zaslužil še kakšen prispevek, da ne bo preveč za današnjo praznično sredo.

Tale lucidna ugotovitev  prekaša najbolj orto psihoanalizo:

“…Čo Seung Hui je bil miren, tih in neopazen študent virginijske univerze, a so na univerzi povedali, da bi lahko na podlagi njegovih dramskih besedil pri predmetu kreativnega pisanja sklepali, da je bil nagnjen k nasilju…”

ŽIVELA DRAMATIKAAAA!

Oglaševalci, slikarji, pesniki in predstavniki drugih umetniških branž, ne smejte se preveč glasno, ob naslednjem pogromu ste lahko že na vrsti.

Res, naporen teden se nadaljuje.

Slovenci komplekse majhnosti rešujemo na tisoč in en način. Našo pozornost običajno preokupirajo banalni, čudaški in medijsko izpostavljeni projekti, za katerimi čas izbriše vse sledi.

Škoda, da tiste prave izvirne in globalno pomembne stvari vse prevečkrat neopazno zdrsnejo mimo.

Še v času Juge, 8. februarja (kako prikladno!) 1984, (torej gre za prvi jugoslovanski predmet), je v Sojuzu T-10 odfrčala v vesolje značka Astronavtsko raketarskega kluba Vladimir M. Komarov iz Ljubljane in tam ostala dobra dva meseca.

Več o tem pa lahko preberete v prvem, popolnoma slovenskem vsemirskem predmetu, knjigi našega najboljšega poznavalca astronavtike in kozmonavtike Vojka Kogoja Vesoljske pasti.  

Leta 1999 je na simpoziju o Hermanu Potočniku avtor srečal kozmonavta Jurija Gidzenka in mu podaril knjigo, ki opisuje težave vesoljskih posadk ne le tehnično, ampak tudi z občutji v odločilnih trenutkih. Avtor osebno pozna večino astronavtov in je knjigo napisal na podlagi pogovorov o osebnih izkušnjah.

Težko si je predstavljati, kako pomembna je morala biti ta knjiga za ruskega astronavta, ki je vzel s seboj v natančno odmerjen prostor vesoljskega plovila!

Konec oktobra 2000 je tako iz današnjega Kazakstana v praznino poletela slovenska knjiga skupaj z mednarodno posadko v raketi, ki je ponesla ruski vesoljski modul Sojuz TM 31. Tam je v vesoljski postaji preživela štiri mesece in se skupaj s posadko in drugimi predmeti srečno vrnila.

Ni le zanimivo branje, ampak tudi izvirno darilo. Upam, da bo kdaj doživela ponatis v malce bolj razkošni obliki, zdaj ima format in vezavo v obliki revije ŽIT. Bila bi sicer manj primerna za vesolje, a lepša in trajnejša za na knjižno polico, kar si tudi zasluži.

Knjižico je možno naročiti  .

zajček barva zlata jajca.

Zlata jajca so čarobna,

tudi če so čisto drobna.

 Veselo Veliko noč!