Nekaj malega o pravljicah

Nikoli nisem imel težav s samozavestjo.
Roko na srce- imel sem jih. Imam jih še danes. Ne zaradi njene majhnosti in retardiranosti, temveč zaradi njene veličine. Štrli mi iz ušes, sili iz oči in ob najbolj neprimernih priložnostih zleti z jezika. Sem krepko zgrajen, a včasih moram do komolcev prekrižati roke pred sabo, da jo zadržim vsaj za rebri.
Nikoli se nisem trudil, da bi jo oklestil na standardno mero. Le zakaj, če se s tem trudijo drugi?
Nedeljskega jutra v zgodnjih sedemdesetih je imela enega tistih dni, ob nesebični pomoči mladosti, dobre službe in posledično polnih žepov. V njih nisem valjal ničvredne solate, ki na poti v trafiko izgubi pol svoje veljave, dinar je imel svojo ceno, večina pa nas je bila prepričana, da inflacija sodi v strokovni slovar jedrskih fizikov.
V obleki in skockan v belo srajco, z Omego na zapestju in vojaškim redom v laseh, sem odšel z znancem na sejem, da si kupim avto. Ne kar kakšnega, temveč primernega mojemu razpoloženju, ki se je poigravalo z belimi oblaki na svežem nebu. Ni bila važna znamka, barva, cena, temveč le eno- je pravi ali ni.
Bil je pravi. Sedel sem v čudovito črno, do sijaja spolirano žabo z usnjenimi sedeži in zatemnjenimi šipami, v varno in zmogljivo škatlo, v kateri je bilo še dovolj prostora za primerno gospodično in moj ego, ki se je brezskrbno razlezel po zadnjih sedežih. Znanca sem prepustil družbi dišeče pleskavice in se z zavidanja vrednim pospeškom obrnil proti domu.


Ko sem dobesedno priletel v bežigrajsko križišče in zadnji hip opazil, da bo treba ustaviti pred semaforjem, mi je presenečen policist na motorju nervozno pomahal, naj vendarle pospešim. Redko ubogam, ampak ukaz je bil v skladu z zmogljivostjo mrcine in priključil sem se koloni pred mano.
Šele takrat sem videl nepregledno množico, ki je vzhičenih obrazov mahala z zastavicami in pozdravljala Tita, usmerjenega proti mojemu rodnemu kraju.
Tisti, ki mislite da so telenovele višek sluzastih pravljic, ste premladi, da bi se spomnili, v kakšni pravljici smo takrat živeli. Povsod sama sreča, navdušenje, bratstvo, enotnost, skromnost in vdanost!
Tako smo bili naučeni, primerjati pa uradno nismo imeli s čim. Če je komu kaj podobnega padlo v glavo, so ga vrgli iz snemalnega studia in je o tem lahko dolga leta tuhtal na Golem otoku.
Ali pa si je mislil svoje. Kakor jaz, če mi je le uspelo krotiti gofljo. Očarana mladina je razprtih oči strmela v povorko, delovno ljudstvo pa je zijalo v neprebojne šipe avtomobilov, da ujame kakšno podrobnost, ki jo bo do naslednjega pomembnega dogodka dobro prežvečeno podajalo od ust do ust.
Ker sem bil zadnji v protokolarni povorki, sta ob meni vozila spremljevalna motorista. Hitro sem se sprijaznil s situacijo, ki mi je poleg neovirane vožnje po cesti (še danes ne najdem besede, ki bi označila mešanico kozje steze in asfaltnih zaplat, ki se je znala v tednu dni zamaskirati v spodobno avtocesto) nudila čudovit razgled na bleščeče očiščeno domovino.
Pot je bila kratka, prekratka. Trume občudovalcev so tu in tam presekali kilometri neobljudenih cest, vse ob glasbeni spremljavi siren in sonca, ki se je ogledovalo v črni pločevini. Dan, vreden vpisa v spominsko knjigo.
Prispeli smo v domače loge. Tu so v špalirju navdušeni statisti dobili prepoznavne obraze, brez izjeme začinjene z vprašanjem: »Kaj pa ON dela zraven?«
ON (jaz) je užival dobrobiti protokola do odcepa proti domu, kjer sem zavil levo, šokiran motorist z iste strani pa strogo za menoj. Ker ta pot ni bila namenjena Titu, je bila hitrost primerljiva s polžjo.
»Kam?« mi je potrkal na šipo.
»Domov,« sem brezskrbno zinil, »kam pa?«
Logika mojega odgovora ga je vidno ranila. Ni imel časa za poglobljene razprave, sunkovito je obrnil in se podal v lov na rep kolone, ki je nadaljevala pot skozi center.
Takrat nemo vprašanje je bilo kasneje neštetokrat izrečeno: »Kaj si pa TI delal v Titovem spremstvu?«
Ker se mi ni dalo razlagati celotne štorije, nekaterim pa nalašč ne, sem odgovarjal : »Poznam.«
Novo porajajočih se tisočerih vprašanj si ni drznil izustiti nihče. Verjetno so sklepali, da je šlo Udbi za nohte in me je začasno vključila med varnostnike. Splošno znano je bilo, da v vaških pretepih moji nasprotniki niso izgubljali po točkah, temveč z knock- outi.
Pravega pomena »poznati« sem se zavedel desetletje kasneje, a kljub temu sva si s to čudežno besedo, ki odpira vsa hermetično zalepljena vrata, še danes v laseh.
Nerad jo uporabljam. Če jo, jo na nepravem mestu in ob napačnem času. Ali pa jo uporabi kdo drug z enakim rezultatom.
Tresk in vrata se zaloputnejo tik pred mojim nosom. (Je čudno, da ta nekatere spominja na udarjen krompir?)
S protokolom sem doživel še nekaj bežnih srečanj, čeprav nikoli na lastno željo. Ko je v moj rodni kraj zašel princ Charles, se je njegovo spremstvo pod našim zelenim bregom skorajda zaletelo v dva dirjajoča konja, ki sta jo po zaprti cesti s polnim zaletom šibala iz nasprotne smeri. Še danes vidim zmedene poglede voznikov, ki v sklopu zahtevnega urjenja v slučaju naravnih katastrof, srečanja z dvema pobesnelima kopitarjema gotovo niso vzeli.
V zadnjih metrih se je neizbežno soočenje prevesilo v nežno zaviranje, saj sta črnuh in šarec ostro zavila v breg.
V domačo štalco, kakopak.
Kolona je brez pretresov nadaljevala pot proti bližnji predsedniški destinaciji, konjiča pa natančno raziskavo, ali je morda kakšno zrno žita zgrešilo svoj cilj.
Po dvodnevnem bivanju na srenjskem pašniku med vaškim tropom sta namreč zaključila, da ju zeleno ne zadovolji v enaki meri kakor Lorco. Preskočila sta visoko ograjo in brez poštempljane dovolilnice pičila več kilometrov do domačega korita. Hm, je podobnost živali z lastnikom res slučajna?
Nedolgo zatem se mi je pod noge zavalil čudovit starinski primerek črnega mercedesa, ki me je v trenutku navdušil in temo primerno kresnil po denarnici. V neskončni debati s prodajalcem, ki je bil prav tako cepljen na stare avtomobilske kosti, sem izvedel, da je bil avto dolga leta Kardeljev žrebec v protokolarni ergeli, do vihra poln luksuznih dodatkov, ki pritičejo pomembnežu njegovega kova.
Upam, da sem s protokoli za vedno opravil, sem pa vseeno v skrbeh. Sprašujete, zakaj?
V tisti pravljici bi rekli : »Život je jebeni igrač.«

e8535a6bde4910d83f3be381795ac8b9

  • Share/Bookmark
 

23 komentarjev na “Nekaj malega o pravljicah”

  1. Blitz pravi:

    Barbi, prelepa zgodbica :lol: A se mi zdi, da majčkeno pušča. Praviš, da je kupil noiv avto z zatemnjenimi stekli in se na poti domov znašel v Titovi koloni. Do tod vse lepo in prav, ampak kako so sosedje ugotovili, da je bil v žabi on, če je bila čisto nova in je torej sosedje še niso poznali, pa še zatemnjena stekla je imela…

    Je pa sicer tovrsten dogodek precej verjeten, še zlasti v starih varnih časih, ko policija, pardon milica ni bila dovolj izurjena.

    Jaz poznam eno podobno zgodbico, ki je bojda resnična in sicer je nek možakar ves opicanjen prišel na razgovor za službo v neko veliko podjetje in ga je vratar poslal v sejno sobo. Čez nekaj trenutkov je v isto sobo vstopilo nekaj izjemno pomembnih gospodarstvenikov in se začelo pogovarjati o prevzemu podjetja. MOžakar je menda čez nekaj minut vstal, se opravičil in povedal, da najbrž ni prišel na pravi sestanek.

  2. barbiblond barbiblond pravi:

    Blitz,to so bila tista zatemnjena stekla z zelenim robom, za luksus voznika, ne za poglede od zunaj, včasih šipe niso bile tako črne kot danes, tudi kardeljevc še ni imel črnih šip, za Titove se pa res ne spomnim.
    Ja, resnična je. Pa ne edina :roll:
    Ta s službo je tudi huda. Škoda, da je tako hitro šel.
    Me zelo veseli, da tako pozorno bereš. :lol:

  3. porednica pravi:

    Barbi, si precej mlajša od mene, toda tvoje zgodbe so kot, da bi odraščali skupaj. Si me spomnila kako smo bili veseli, da smo “zabušili” delo in šli z zastavicami na “Titovo cesto”. :mrgreen: Ampak samo zato, da smo lahko šli
    v na žalost “pokopan” bife Koper. :lol: Nostalgija in alergija je hudič.
    Hvala za tvoj zapis.

  4. barbiblond barbiblond pravi:

    porednica,
    hvala ti, a ne, bili so takšni črno beli-časi… kot televizija…
    Kopra se približno spomnim, Titova mi pa še uide. Moč navade, ne gre drugač.
    Včasih se mi zdi, da ne more razumet nihče, ki ni doživel. Luno si približno enako predstavljamo, tistega življenja pa gotovo ne.

  5. porednica pravi:

    Imaš prav. In priznam, da zelo nerada razmišljam o teh časih. Bilo je super (bratstvo in enotnost), zabušancije, ampak če nisi padel noter, si bil odpadnik. Sem marsikaj občutila, da imam tvoj talent bi marsikaj napisala.
    Tvoje pisanje mi je zelo blizu :oops: in sem zelo veseela, da sem našla tvojo stran.
    Želim ti lep “podaljšan” konec tedna v slučaju, da si ga lahko privoščiš.
    Pri nas namreč delamo, to baje “krepi”. :roll:

  6. barbiblond barbiblond pravi:

    Pri nas se tudi krepimo, jutri malo pavze, pa spet naprej…
    Dobrodošla, o zgodbicah bova pa še kakšno ušpičile ;)

  7. Rak pravi:

    @Porednica – tudi jaz sem pred kratkim slučajno tu “not padu”. Kakšna sreča, sploh ko odkriješ sorodne duše, sorodne teme in čudovite spomine ter “naše” zgodbe. Pa še ta lepi slovenki jezik in pravopis sem spet prisiljen obnavljati. Za pisanje pa ni treba posebnega talenta. Vrzi črko na papir, kot čuti srce. Tudi jaz delam tako.
    Barbiblond, imam prav?

  8. barbiblond barbiblond pravi:

    Rak,
    točno tako, dokler ne poskusiš, sploh ne moreš vedeti, če se v tebi ne skriva moč povedati tako, da je še komu všeč. Problem je le pri tistih, ki ne marajo pisati in jim je to težko. A priori “ne znam” pa je odveč.
    Bistvo je karkoli delati s strastjo, ni važno kaj delaš, tega nam običajno (kot narodu) manjka. Zaradi negotovosti, strahu pred kritiko, željo po neizpostavljanju…
    Pozabiti vse bremze in samo začeti, to je to, ostalo se pokaže samo.

  9. porednica pravi:

    Rak,
    prav v pravopisu imam težave. :twisted: Ga tudi ponavljam in se ubadam (vejica, odvisni stavek …). Žal se marsikdaj ne upam komentirati zaradi tega. Ampak domišljija mi še vedno dela. :grin: Me je enkrat nekdo na komentar tako napadel, da si par dni nisem upala pokukati na bloge. :grin:
    Ti pa lepa hvala za dobre misli.

  10. porednica pravi:

    Napadena sem bila, da “kao vsaka polpismena budala” lahko komentira. Počutila sem se kot … :shock:

  11. Rak pravi:

    @Porednica – nekajkrat sem takim v odgovor že zapisal, da tisti, ki drugega “dol poriva”, ni zato sam nič večji. Sploh pa res “veliki” tega ne bi smeli početi. Da pa se potem slabo počutiš, verjamem. Ampak vsak je svoja osebnost, vsak v sebi nosi neko veličino. Nekateri pač nimajo te sreče, da bi jo pravočasno odkrili.

  12. GRiSON GRiSON pravi:

    Skoraj sem pomislil, zlati stari časi, a sem se hitro ugriznil za jezik.

    Tiste čase, sem nekaj mesecev delal v Nemčiji, in ko sem se vrnil v Ljubljano domov, je bilo potrebno v trgovini kupiti nekaj hrane. Navajen na založenost nemških trgovin z najrazličnejšo robo, me je v ljubljanskem marketu dobesedno vrglo na rit. Pred mano so bile prazne izropane police, še danes se dobro spominjam presenečenja.

  13. barbiblond barbiblond pravi:

    Porednica,
    presliši, nimaš pojma, kaj vse so meni rekle pametne glave. Ti je rak lepo povedal, korajžo v roke, pa tipke pod prste! Če nisi za svoj blog, boš pa gost, samo ne razmišljat o tem, da ti ne gre. :lol:
    Grison,
    eni taki shizofrenični časi bi lahko rekli.

  14. vlatka vlatka pravi:

    barbiblond,

    še dobro, da me evforija po Titu ni nikoli dajala :D :D

  15. barbiblond barbiblond pravi:

    vlatka,
    ti si marsovka, on je pa marksovc :mrgreen:

  16. porednica pravi:

    Hvala za podporo, ampak če sem gost imaš šanse za negativne reakcije. :evil:
    Želim ti lep in predvsem miren teden.

  17. barbiblond barbiblond pravi:

    porednica,
    poskusi pri meni in tvegaj (tudi) negativne reakcije. Za dirjajočimi konji se praši, šele ko se prah poleže, res vidiš, a je dober ali ne. ;)

  18. GRiSON GRiSON pravi:

    Barbiblond, pri nas na hribu, je vseeno le ostal velik napis TITO, ki ga vsako leto spomladi na novo pobarvajo. In se ga dobro vidi že od daleč.

  19. barbiblond barbiblond pravi:

    grison,
    no, lepo , da skrbijo za osvežitev, ni pa nič več slišat, da ga vsako sezono vsaj dvakrat prekvihtajo.

  20. porednica pravi:

    Barbiblond,
    malo kukam v tvoje “stare” prispevke in vidim, da imaš čudovitega konja, kozo, najbrž še marsikaj. Jaz sem odraščala na veliki kmetiji in živali so bile žal tudi za hrano, ampak koza, konji in ovce, so doživele svojo starost. Samo malček mi namigni (ali piši na moj mail) kateri konec Slovenije je tvoje zavetje. Jaz panično iščem nekaj izven “bele” Ljubljane, samo naš “glavni” gospodar vedno nekaj kritizira. Meni je sedaj, ko sem ven iz tlake pomembna samo narava, mir, zelenje, šelestenje vetra, petje ptic, tišina ….
    Malce osladne želje ampak to je to. :oops:

  21. barbiblond barbiblond pravi:

    Porednica,
    na svet ni lepšga kraja, kot je ta podoba raja ;)
    Predaleč?
    Pri mojem dedu je tudi vse podleglo od starosti, le piščanci so bili izjema. Mi smo pa še hujši in pod “marsikaj” spada tudi kup komedij. Prav nam je, we ask for :mrgreen:
    Ne menjam, seveda ne :lol:

  22. vlatka vlatka pravi:

    barbiblond,

    razlika je očitna :D

  23. barbiblond barbiblond pravi:

    vlatka,
    :lol:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !