Arhiv za Avgust, 2008

Veteranka Evika

22.08.2008

Vemo, kako izgledajo vojni veterani. Če imajo poleg preživetja samega vsaj še malo sreče v nesreči, dobijo v zamenjavo za amputirani ud  železje na prsa in dosmrtno penzijo.

Slednje je deležna tudi naša dvoriščna borka Evika.

Prvi rog je izgubila kot adolescentka v borbi s trmasto smreko. Drugi je klonil v izsiljeni bitki s konjem, ki je hotela biti le igra. Slaba strategija, prepočasen umik, kdo ve.

Živali se velikokrat izkažejo za bolj človeške od ljudi. Niso zamerljive. Še vedno sta velika prijatelja. Še globja čustva Evika goji do našega pasjega potepuha, s katerim občasno zarajžata po vaški promenadi, a ta zgodba si zasluži svoj post.

Ni več rosno mlada, a ob pomoči izvrstne hrane je v odlični kondiciji. Njena naloga ni produciranje mladičev in n-litrov mleka, oboje je občasna, tako imenovana kolateralna škoda. Živali imamo izključno zato, ker jih imamo radi.

Sploh pa ne daje mleka, ampak kapučino. Mleka ne maram, redko ga pijem, ker mi enostavno ne sede. Njenega pa malo na tešče, že iz spoštovanja do produkta narave, ki ima neverjetne učinke.

Kozje mleko je balzam za želodec, blagodejno za vse vrste alergij in zelo zdravilno za astmatike. Ker ne moreš več kot piti, smo ga občasno ponujali za zdravstveno občutljive otroke, le iskat bi ga bilo treba priti. Ker je največkrat ostalo, tega ne počnemo več. Ljudje so verjetno mnenja, da je tisto  za tri evre iz špara kvalitetnejše.

Koza ima v hlevu vlogo čistilke. Nase vleče viruse, bakterije in parazite, zato je pametno mleko prekuhati, saj na tisto, kar je odporna sama, ljudje običajno nismo.

Zanimivo, bojda je koza edina žival, pri kateri do sedaj niso našli raka. Zgovoren podatek.

17112007-12-54-30_0017.JPG

Evika in njena potomka Rezka

avgustrezka2008-002.jpg

Zate, porednica :D

  • Share/Bookmark

Nekaj malega o pravljicah

14.08.2008

Nikoli nisem imel težav s samozavestjo.
Roko na srce- imel sem jih. Imam jih še danes. Ne zaradi njene majhnosti in retardiranosti, temveč zaradi njene veličine. Štrli mi iz ušes, sili iz oči in ob najbolj neprimernih priložnostih zleti z jezika. Sem krepko zgrajen, a včasih moram do komolcev prekrižati roke pred sabo, da jo zadržim vsaj za rebri.
Nikoli se nisem trudil, da bi jo oklestil na standardno mero. Le zakaj, če se s tem trudijo drugi?
Nedeljskega jutra v zgodnjih sedemdesetih je imela enega tistih dni, ob nesebični pomoči mladosti, dobre službe in posledično polnih žepov. V njih nisem valjal ničvredne solate, ki na poti v trafiko izgubi pol svoje veljave, dinar je imel svojo ceno, večina pa nas je bila prepričana, da inflacija sodi v strokovni slovar jedrskih fizikov.
V obleki in skockan v belo srajco, z Omego na zapestju in vojaškim redom v laseh, sem odšel z znancem na sejem, da si kupim avto. Ne kar kakšnega, temveč primernega mojemu razpoloženju, ki se je poigravalo z belimi oblaki na svežem nebu. Ni bila važna znamka, barva, cena, temveč le eno- je pravi ali ni.
Bil je pravi. Sedel sem v čudovito črno, do sijaja spolirano žabo z usnjenimi sedeži in zatemnjenimi šipami, v varno in zmogljivo škatlo, v kateri je bilo še dovolj prostora za primerno gospodično in moj ego, ki se je brezskrbno razlezel po zadnjih sedežih. Znanca sem prepustil družbi dišeče pleskavice in se z zavidanja vrednim pospeškom obrnil proti domu.

Beri naprej…

  • Share/Bookmark

“Vi ste ta trenutek edini, ki v tej stavbi natančno ve, kaj dela!”

4.08.2008

Napis na WC-ju v poslopju VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE.

Če ne verjameš in se ti da, preveri  z anketo. Tu je vzorec. :-)

 

  • Share/Bookmark