Tistega vročega dne
“Tistega vročega dne v poznih sedemdesetih sem zakorakal iz otroštva v odraslost. To sem storil s pogumom, ki so ga nekateri označili za nepojmljivo predrznost, nevede, in le v enem segmentu zrelosti.
Dotični korak mi je prinesel številna spoznanja. Najbolj neprecenljivo je bilo tisto o Pravici, prelestni deklici prevezanih oči. Ugotovil sem, da revica ni le slepa, ampak tudi gluha kot noč.
Letovali smo na Stenjaku, kakor Slovenci pravimo otočku Sv. Jeronima v bližini Pule. Osnovnošolcev nas je bilo ogromno, saj je bilo to znano otroško letovišče. Mi, domovci, smo takšne počitnice doživeli prvič. Imeli smo se čudovito, če izvzamem modrice, ki sem jih prislužil od vzgojitelja. Deležen sem jih bil, ker sem pred tem z njimi tudi sam okrasil razvajenega mulca iz naše skupine, ki je teden dni dobesedno prosil zanje.
Sedel sem na obali in strmel na Brione, na najbližji in največji otok Titovega carstva.
»Tja grem, k Njemu. On bo razumel,« sem rekel sošolcu, ki je strmel v daljave skupaj z mano.
»Kam?« je vprašal.
»K našemu Titu,« sem rekel med skokom v morje.
»Počakaj, s tabo grem!« je zakričal in skupaj sva odplavala v smeri našega predsednika. Pred nama je bil vsaj kilometer naporne vodne poti, ki sva jo v tišini premagovala meter za metrom.
Bila sva utrujena, vendar nisva imela kje počivati. Malo čez polovico je začel prostovoljec težko loviti sapo in obupano kriliti z rokami.
»Utonil bom, utonil bom!« je kričal.
Ni mi preostalo drugega, kakor da ga pospremim do plavajočega svetilnika, ki se je kakor otok odrešitve prikazal pred nama. Zasopel se je oprijel varnostne ograje plastičnega balona, na katerem je bil le nekaj sto metrov do najinega cilja zasidran svetilnik.
»Astmo imam,« se je opravičeval zariplega, vijoličastega obraza in prestrašenih oči, »ne bi zdržal niti metra več.«
Zameril sem mu, ker me ni predhodno opozoril na možne težave in s tem ogrozil najin podvig. Po drugi strani pa sem spoštoval njegov pogum in lojalnost, kar je utrdilo najino prijateljstvo.
Pridal sem ga seznamu spoznanj, ki je začel nastajati ravno tisto poletje po končanem šestem razredu.
Sam sem nadaljeval plavalni maraton in le nekaj ducatov zamahov me je še ločilo od obale. Tudi meni je zmanjkovalo moči in sape, povrhu tega pa sem se moral občasno potopiti in se tako skriti pred vojaškim patruljnim čolnom, ki je kolovratil med otokom in svetilnikom ter stražil obmorski pas.
Prostovoljec, ki se je neumorno drl na pomoč, je dobil prevoz s civilno barčico, sam pa sem bil prisiljen dvigniti glavo visoko nad vodo, saj je kontrola plula preblizu in zbal sem se, da me zagrabi vijak motorja.
Opazili so me, jasno, to je bilo njihovo delo.
Zvlekli so me v čoln, vprašali po imenu, zanimalo jih je tudi od kje sem. Kam jo maham, je bilo jasno, zakaj, pa vojske ni smelo zanimati.
Patrulja, ki se ne sme oddaljiti od začrtane poti, je gotovo javila, da se pri svetilniku nekdo pretresljivo dere, kmalu zatem pa, da imajo na krovu še enega saboterja.
Čoln, ki je mojega prijatelja odpeljal na Stenjak, se je vrnil pome. Kaj so vojaki povedali čolnarju Barbi, ki je skrbel za Stenjak, mi ni uspelo zvleči na ušesa, sem pa kasneje ugotovil, da vsekakor nič takšnega, kar bi mi koristilo.
Z obale nas je opazovala množica malih občudovalcev, ki je čakala svojega junaka, mojo malenkost, kakor sem bil napačno presodil.
Morda so me res, vendar je nadaljnji razvoj dogodkov pokazal, da za junake z zmago v eni bitki vojna nikakor ni končana.
Vzgojitelji našega doma, ki se jim je pridružil Barba, odgovoren za otok in prestopke razposajene mladeži, mi niso postavili niti enega vprašanja. So pa poskrbeli, da so postarane modrice na mojem telesu dobile mlade, družbo pa so jim naredile številne buške. Kazen, ki je še sledila, je imela zgolj moralni učinek, za čofotanje po morju tako nisem bil sposoben.
Medtem, ko so se za druge otroke nepozabne počitnice nadaljevale, sem jaz obtičal v sobi, osamljen, prebuškan, pozabljen. Slednje je prekinila Titova varnostna služba, ki je poslala k meni predstavnike, da razčistijo, kaj se je kuhalo v glavi dvanajstletnika, da si je privoščil nekaj tako predrznega. Saboterski napad na varovane Brione je bil tudi napad na našega najdražjega vodjo in celoten družbeni sistem.
V širnem vesolju sta obstajala samo dva dobrotnika, k katerima bi se obrnil po pomoč ali razsodbo. To sta bila tovariš Tito in ljubi Bog. Ker je bil drugi predaleč, prvi pa pred mojim nosom, sem se pač bil napotil k bližnjemu.
»Hotel sem do predsednika Tita, da mu razložim, kakšna krivica me je doletela. On bi razumel in se potegnil zame,« sem pojasnil agentom, ki so si vse pridno zapisali in taisto pojasnili Barbi in našim vzgojiteljem, preden so pridobljene informacije prenesli v Udbo, druge tajne službe in v mojo kartoteko.
Barba, ki je edini razumel, da sem vsem le nastavil ogledalo, je naslednje jutro prišel k meni v sobo.
»Je res, kar si povedal policistom?« je vprašal.
»Res. Nikoli ne lažem,« sem rekel.
Z malo besedami sva na barčici odplula v Pulo in odšla na tržnico, kjer sem se po mili volji najedel sadja, katerega koli sem si zaželel. Popoldne sva izlet zaključila z razkošnim kosilom. Praznični dan bi bil veliko lepši, če bi me kosti manj bolele, pa vendar sem užival privilegij, kot sem ga le lahko. Med vrsticami se mi je opravičil in žal mu je bilo, da je sodeloval pri trdih vzgojnih prijemih, ki sem jih bil bogato deležen.
Zame je bilo letovanje končano. Ko smo se vrnili s kolonije v zavod, me ravnatelj zavoda niti okaral ni. Od nekdaj sva imela sklenjen tihi pakt o nepovzročanju težav drug drugemu in lahko rečem, da me je imel na nek način rad. Znal je z mano in če sem mu kaj obljubil, je to držalo kakor pribito.
Obljubil sem mu, da nikoli več ne ušpičim kaj tako neumnega, neodgovornega in nevarnega. Obljubo sem izpolnil, resnici na ljubo pa za kršenje ni bilo več prave priložnosti. Do konca osemletke morja nismo več videli.
Tistega vročega dne sem spoznal, da mi je kljub navidezni oddaljenosti ljubi Bog bližje kakor tovariš Tito.
O Pravici pa svojega mnenja do današnjega dne nisem bistveno spremenil. Spoznanju, da je slepa in gluha, se je z življenjskimi izkušnjami pridružilo še eno: Pravica je vlačuga, ki da tistemu, ki plača več.
In od takrat, ko sem bil še naiven in mlad, se je tudi ona postarala za dobrih štirideset let.”
Načeloma ne objavljam “službenih” stvari, sem bila pa zadnjič zrevoltirana in sem tole napopala.
Tale štorija, ki vam je (k moji sreči!) všeč, je izpadla na n-natečajih. Ok, nič novega. Naša krtova luknja (prosto po Ančki) pa si praviloma suvereno privošči, da strokovne žirije nikoli ne podajo strokovne razlage za svoje odločitve.
Jasno, kultura vzdrži subjektivno presojo, so pa določena pravila (a ne Mica? :) ), struktura, dramski lok, jezik, izvirnost … itd., prav tako pri likovnikih ocenjuješ kompozicijo, harmonijo barv, sporočilnost. Če vse to upoštevaš, ja, na koncu odloča osebna presoja- ti je všeč ali pa ne.
Pokrov mi je dvignil sluzast odgovor kakor najbolj cenjene slovenske literarne revije, ki mi je odgovorila: “Zgodba je zanimiva, a si zasluži še nekaj avtorjeve pozornosti.”
Halo? A jo naj sprintano vtaknem pod povšter in jo vsak večer nekajkrat pogladim? Je to kakšen odgovor? Ne, je le poskus elegantne brce v rit.
Če se jim ne ljubi ukvarjat s prispevki po strokovni plati, imajo mediji (ne pa predstavniki javnih natečajev!) pravico do osebnega stališča: “ni mi všeč”, “me ne zanima”, “ni v konceptu z našo usmeritvijo”, ali preprosto “ne”. Je to tako težko?
Avtorjevo pozornost, pa ja.
Da ne govorim o roju tistih, ki se jim sploh ne zdi vredno odgovarjat.
Sem patriot in najraje imam slovenščino. Je pa na angleško govorečem področju to zelo elegantno urejeno: pri večini natečajev plačaš dokaj skromno ”vstopnino”, za to pa dobiš strokovno analizo tvojega dela, nujno potreben feedback, da ne capljaš na mestu in se kaj naučiš.
V naši krtini je to res težko. Če ne bi klepetali po blogih, pravzaprav nemogoče 
20. julij, 2008 ob 05:32
Barbiblond, krasna zgodba, malo me spominja na mojo kolonijo iz otroštva. Tudi sam sem imel podobne maratone, in še danes mi ni jasno, kako da sem preživel. Ne vem pa, kaj je ušpičil moj starejši brat, da je moral kolonijo zapustiti nekje na sredini letovanja.
20. julij, 2008 ob 10:44
O, vidim in berem, da si spet “tukaj”
SUPER! 
20. julij, 2008 ob 11:21
Tudi jaz sem te danes zasledil prvič. No, jaz sem kljub poznim letom na blogih še zelenec.
Take zgodbe pa, če zamenjam kraj, osebe in čas, so se izgleda nam nekaterim v mladosti redno dogajale. Meni v skalah, gozdu, jamah. Nikoli konec radovednosti, vedno modrice za nagrado moji nadebudnosti, pa vedno srečno končane glede preživetja.
Ko bi ti vedel, kakšnih tortur in ponižanj sem bil deležen v otroški koloniji, ko sem izgubil Titovo modro pionirsko rutico. Morda kdaj tudi sam kaj napišem.
Tvoja zgodba pa me je impresionirala.
Lp
20. julij, 2008 ob 13:27
Grison in rak,
vesela sem vajinih komentarjev, bistvo mi je bilo, da se dotakne, da se “titova omladina” vidi v zgodbi. Teh je na miljone in nas spomnijo, da vse le ni bilo tako idealno. Je v prvi osebi, a s ni zgodila meni, je pisano po ustnem izročilu
Otroštvo pa je ne glede na okoliščine po svoje vsako lepo ravno zato, ker je- otroštvo.
Čivka,
vaša povečana družina pa mi je srček ogrela kljub zunanjih 30C
20. julij, 2008 ob 19:57
hehe, zgodba me je nasmejala, zlasti še, ker sem ob njej-nehote- tudi sama obudila nekaj spominov.
Žal so moji -v nasprotju s tvojimi- zelo butasti.
Ko sme bila prvbič na morju, sem vneto zbirala školjke in jih hranila v omari (ki je bila skupna). Žal pa je v nekaterih školjkah še ostalo “meso”, ki je pričelo že kmalu smrdeti kot sam hudič.
Drug drugega smo obtoževali za neznosne “dišave”, nikomur pa ni padlo na pamet, da bi pogledal v omaro.
Ko je to neka Vesna nekoč le storila, so me potem pribli na križ in jokala sem kot dež zaradi neznosne sramote, ki sem si jo nakopala….
V kolonijo pa po tistem nisem nikoli več šla…
20. julij, 2008 ob 20:09
Hvala za obisk Mica,
danes so takratni razlogi vsi butasti, ampak nas so naredili takšne kot smo, so izkušnje, ki jih ne pozabiš. Jaz sem recimo vedno prinesla uši iz kolonije.
Potem petrolej, štupanje… Aja, kako mi koristi izkušnja? Prej jih odkrijem pri otroku kakor starši, ki jih nikoli niso videli
20. julij, 2008 ob 22:11
Vrnila si me nazaj (ni važno koliko let).. Kapo dol, pišeš super in objektivno,
z malček humorja, da začini zgodbo. Sem vesela, da sem te našla in v tebi čutim zelo, zelo veliko pozitivko. Če se spomnim mojega prvega srečanja z slano vodo je tvoja zgodba še preveč nežna. Piši malček bolj pogosto če se da.
Te pozdravlja prednica nevednica.
21. julij, 2008 ob 12:44
Ej, super štorija! Za film posnet.
21. julij, 2008 ob 13:43
Nataša, napiši še ti, bomo naredili omnibus
. Za dolge deževne poletne dni.
,včasih res podvomim.
Porednica, v brogroli je link do nekaj zelooo dolgega in takega žanra, ki le redko koga zanima. Začetek je malo pust, se pa kasneje razvije, obljubim.
Za vse, ki ste mi nežno pogladili ego-hvala
Razlago sem prilepila kar v post, je predolga.
21. julij, 2008 ob 13:54
Če najdemo režiserja…
21. julij, 2008 ob 15:03
Ko boš za: imam
21. julij, 2008 ob 15:33
Tempting! Če vključimo še 1tastarga bomo imeli pokrite vse tri Jugoslavije.
Resno: vredno razmisleka.
21. julij, 2008 ob 15:34
Ah, kurc. Obe Jugoslaviji in eno Slovenijo… Evo, se vidi, da sem še v bratstvu in enotnosti…
21. julij, 2008 ob 15:35
Seveda resno. Ampak ne smeva pozabit na eno umazano podrobnost- producenta.
21. julij, 2008 ob 15:40
Hm. Nismo glih Feri. Jebica. Damo oglas?
21. julij, 2008 ob 15:45
Loh probamo najprej doma. S Košakom?
21. julij, 2008 ob 15:48
Aha. Može. Ok, žal moram za nekaj časa prekiniti najine plane, ker letim v norišnico. Na obisk. Ampak lahko mirno razvijemo idejo, zelo za.
Čav.
21. julij, 2008 ob 15:59
Ok, ko boš nazaj.
21. julij, 2008 ob 23:28
barbiblond,
to spominja name: “Vaša dela so pomemben del k slovenski kulturi” in dobim status: “samostojni ustvarjalec na podroćju kulture”.
A ko zaprosim, da mi država plačuje delovno dobo in ostalo iz državnega proračuna, ki je zato namenjena, dobim odgvor: “Vaša dela niso pomemben del k slovenski kulturi”.
Prej je bilo belo belo, a sedaj belo postane črno.
Šele s posredovanjem Val-a 202, “Kje pa vas ćevelj žuli”, dobim po enem letu novo odločbo: “Niste dovolj znani.”
P.S.
Zgodba je odlična. Naj te ne zavede ocenjevanje komisije, bralci so tisti, ki sodijo in razsodijo…..
22. julij, 2008 ob 00:16
Vlatka,
imam isti status in dobila sem isti odgovor, ampak takoj, mi ni bilo treba čakat eno leto
Ja, tudi jaz stavim na ljudi. In hvala za p.s.
22. julij, 2008 ob 09:20
Barbiblond, joj, tole samostojno ustvarjanje v Sloveniji je pa zares težko. Po drugi strani nekateri niti s prston ni potrebno migniti. Dobro je poznati prave ljudi D: .
22. julij, 2008 ob 09:57
@Nataša, so bile tri Juge, samo v tretji mi nismo bili več.
Ideja za film pa je super. Ampak gledali bi ga itak samo mi “tastari”. Premalo mrtvih, premalo krvi, premalo seksa v zgodbah, da bi bil zanimiv za “tamlade”. Finančno se ne bi pokril. Ne poznam stanja subvencij za kulturo, ampak v bližnji preteklosti jih tudi za “High technology” ni bilo skoraj nič, če izvzamem privatne kanale za privatna podjetja političnih oportunistov.
22. julij, 2008 ob 13:16
O, hvala, Rak, zgodovina je moja šibka plat.
No, jaz sem spet tu. Bomo šli na varianto blairwitchproject? Poceni in uspešno.
22. julij, 2008 ob 23:27
barbiblond,
potem si to dobila, ko so zaradi mene spremenili odgovor
;),
pri meni je to bilo leta 2003.
23. julij, 2008 ob 11:04
Grison,
saj jih poznam, se jih pa nekako raje izognem.
Rak,
zato pa je res najboljša natašina varjanta, snemanje z roke s Hoferjevo kamero
vlatka,
a, dve leti nazaj. Nekaj so se pa le naučili.
Še to,
iz nekega internetnega časopisa sem le dobila pošteno analizo, slabosti zgodbe in kaj in zakaj bi bilo potrebno popravit. Na koncu je urednik pripomnil, da je dovolj berljivo, da imajo tudi znane stvari napake, pa jih radi beremo.
Navdušena sem, ker se je poglobil in nimam pripomb na njegove ugotovitve. Če mi nekdo odpre vrata, bom že znala vstopit vsaj v drugo
23. julij, 2008 ob 20:03
Ah, mogoče bi scenariju dodali še osrednji del zgodbe, ko junak vendarle priplava na otok in ga dobijo šele potem, ko si že ogleda prelesti maršalovega življenja na veliki nogi?
23. julij, 2008 ob 21:00
rokg,
mogoče, a potem bi mu bil verjetno bližje ljubi Tito.
23. julij, 2008 ob 21:15
Zlasti potem, ko ga tajne službe ne bi več spustile, da ne bi širil zgodbe o tistem, kar je videl v maršalovi rezidenci. In bi se junakove dogodivščine nadaljevale v ta pravi “koloniji” na kakem sosednjem otoku, odkoder bi se - če bi se - lepo zagorel vrnil šele čez dolga leta?
23. julij, 2008 ob 21:18
Tako nekako in spisku bi se Padalcu pridružil še Plavalec.
23. julij, 2008 ob 21:22
Mi bi pa pazili, da si ga ne nakopljemo v parlament.
23. julij, 2008 ob 21:25
Smo padalca tudi pazili… Ti tiči pridejo povsod.
23. julij, 2008 ob 21:58
barnbiblond,
verjeti moraš vase.
Uredniki se ne znajo postaviti v kožo bralca, sploh, če nastopajo otroci, ali pa ljudje, ki so mlajši ali starejši od njega.
Bralci so tisti, ki dajo oceno
24. julij, 2008 ob 13:57
hehe, da te popravim Vladka. To, da bralci dajo knjigi ceno, je bolj kot danes, veljalo nekoč.
Danes gre v promet domala vse, kar je dobro reklamirano.
Ampak res vse- celo kreme za boraz, ki bojda pomladijo za cca 30 let
24. julij, 2008 ob 13:58
O B R A Z!!!!!!!!!!!!!!!!
24. julij, 2008 ob 14:18
Mica, to pa podpišem, čeprav se mi zdi velika škoda. To kar pravi vlatka, pride (če) n-let po pokopu. Naša vlatka pa tako gleda zelo daleč vnaprej (pa hvala za vzpodbudo!)
25. julij, 2008 ob 00:48
mica,
a samo zato, ker ne zaupamo vase.
je pa res, da je reklama tista, ki naredi res lahko največ.
P.S.
Sem pač optimist. Večni optimist.
25. julij, 2008 ob 00:50
barbiblond,
zato je pa treba spremeniti mišljenje.
Noben ne bo cenil opravljenega dela mehanika po njegovi smrti. Vsi so veseli mehanikovega dela takrat, ko to opravi
26. julij, 2008 ob 18:05
kapo dol
27. julij, 2008 ob 23:24
Zanimiva zgodba iz časov na katere se tudi sam spomnim.
28. julij, 2008 ob 15:58
vlatka,
se trudim, pa mi ne gre najboljše.
Blitz, drmagnum, hvala,
vsi ste me navdušili da razmišljam o seriji Spomini kavboja, rojenega na napačni strani Rio pecosa, ali kaj podobnega
30. julij, 2008 ob 21:59
barbiblond,
bo že še…, le brez panike, je rekel švejk
31. julij, 2008 ob 07:37
Barbiblond, se mi zdi, da žirija že v naprej ve kdo bo zmagal na natečaju. Nekaj takih izkušenj ima tudi Vlatka, baje tudi “ti nisi dovolj poznana, da bi lahko kaj velikega doprinesla slovenski literaturi”. Po moje, bi morala prvo umreti, potem bi bila pa zelo cenjena in pobirala nagrade.
31. julij, 2008 ob 12:08
Vlatka, viš, verjamem tebi, mislim pa isto kot Grison. Ali so na meni preizkušali cepivo proti pesimizmu, ali pa gre za dve moji osebnosti, za kateri upam, da se bosta enkrat srečali
8. avgust, 2008 ob 23:51
Barbiblond!!!!!!!!!!!!!!! :)))))))))))))))))))))))) Ti si pisateljica. Se mi je zdelo, da je v tebi nekaj več. Vau, ej… pa kje si se skrivala???
Objavi tukaj: http://www.katr.si/?p=13
9. avgust, 2008 ob 09:22
Katr je (za naše razmere) pošten on-demand, tja bodo enkrat prišle zgodbice, ki jih šele nabiram. Tnx za vzpodbudo
9. avgust, 2008 ob 23:28
Če bi maršal izvedel za ta pripetljaj bi se zgodba sigurno končala drugače.Vprašanje je,ali je takrat sploh bil na otoku.
Osebno sem ga poznal in vem,da je bil do otrok zelo razumevajoč in prijazen.
9. avgust, 2008 ob 23:28
Če bi maršal izvedel za ta pripetljaj bi se zgodba sigurno končala drugače.Vprašanje je,ali je takrat sploh bil na otoku.
Osebno sem ga poznal in vem,da je bil do otrok zelo razumevajoč in prijazen.
10. avgust, 2008 ob 10:38
Svarun,
res je. Verjetno ga ni bilo in tudi če bi bil, vprašanje če bi zvedel.
Imam lastno izkušnjo, kot 4 letno otroče sem mu dala šopek, ko so na zaostalem Kozjanskem v 3 tednih naredili načrt, traso in cesto :), deadline 29.11.
Prijazen, topel striček.
10. avgust, 2008 ob 10:47
Na Kozjanskem sem cesto delala jaz… in vodovod ali kaj, junija 1979, v brigadi… A on je prišel na Kozjansko???? IN TI SI MU DALA ŠOPEK???? a obstaja kakšna fotka??? aaaaaaaaaaa carica!!!! :))))))))
10. avgust, 2008 ob 11:19
Ja Dajana, mislim da je bilo 79 novembra, cesta pa je bila, da se je kot gospod pripeljal iz Ljubljane v Kumrovec. Fotkali so, ampak jaz je nimam in mama tudi ne- se je ustavil Podsredi, šlo pa je za nekaj deset km, med Brestanico in Kumrovcem
:) 
A je Slovenija mala! 
10. avgust, 2008 ob 11:24
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, pred dnevi sem našla fotke iz brigade, na eni fotki je še nekdo z mano iz Laibacha, ki je potem naredil samomor, Tomaž… vse sem že zdavnaj pozabila, moram dati fotke noter… Ti si bila stara 4 leta, jaz pa 16, no zdaj vsaj vem, koliko si stara.
10. avgust, 2008 ob 11:25
Ime mu je Tomaž Hostnik, umrl je leta 1982…
http://sl.wikipedia.org/wiki/Laibach
10. avgust, 2008 ob 11:26
Kakšen kiks sem naredila, Dajana, 69 leta je bila cesta, 79 pa res vodovod! Zdaj šele veš, koliko sem stara
10. avgust, 2008 ob 11:30
Tukaj je ena fotka iz te brigade, druge moram še skenirat…
http://www.dajana.si/hej-hej-brigade/
10. avgust, 2008 ob 11:53
Tudi jaz sem živel v Jugoslaviji in, glede na okoliščine, začuda preživel. Odlična zgodba. Če bo film, bi igral statista, mornarja brez ladje.
10. avgust, 2008 ob 12:41
Martin,
. hvala- bomo ekipo tako z blogov nabrali.
glede na okoliščine nas je veliko, ki smo začuda preživeli, pa še danes smo
11. avgust, 2008 ob 14:45
[…] Našla sem te slike in jih skenirala, nekatere so bile v slabem stanju. Povod za to je bila tale blogerka, ki je bila tega leta stara 4 leta in je dala za Dan republike predsednku države šopek […]
11. avgust, 2008 ob 20:35
Živjo!
Dajana me je opozorila na tole zgodbo, meni je zeloe zelo zelo všeč!!!!
Včasih kakšne avtoritete uživajo velik ugled v očeh ljudi, sploh pa otroških … Škoda, če se to zruši!
Žal mi je za tega fanta … Tito bi bil ganjen, sem 100 %, čeprav sicer zame Tito ni bil poseben junak, a to bi se ga dotaknilo, zelo …
Vse dobro!
11. avgust, 2008 ob 21:01
O, ana od srca,
lepo, da si se oglasila in predvsem, da ti všeč! Sem nekajkrat obiskala tvoj blog, ki ga je ena sama pozitiva in veselje do življenja. Sicer brez besed, ker že drugi lepo povejo
11. avgust, 2008 ob 21:09
12. avgust, 2008 ob 11:45
Poglej to slikco:
http://www.geocities.com/osplanina/site/o_soli.htm
12. avgust, 2008 ob 12:55
Neverjeten razvoj spomina dogodkov! Da dodam še enkrat svoj piskrček.
Malo naprej od Podsrede pred Trebčami se je Stari rad ustavil ali obiskoval sorodnike po materi. O njem sem slišal marsikaj zanimivega, pa o Jovanki tudi, ampak javno o tem ne bi. Tisti del njegove veličine, ki jo smatram za pozitivno pa malo spoštovanja le zasluži. Včasih je tam puščal zavitke svojih znanih kubanskih cigar, katerih užitek sem po zaslugi sorodnikov njegove matere tudi sam poskusil večkrat, čeprav nisem bil kadilec. Ampak pasalo pa je!
Barbiblond, tudi moj sin tvojih let bi mu moral izročiti na Brdu šopek rož, pa se zaradi oblečenih kavbojk tisti dan ni izšlo.
Vidite, življenje ni samo danes, je tudi včeraj in bo tudi še jutri, zgodbe in akterji se bodo pa menjavali. lep podopustniški pozdrav vsem “zdravim silam”
12. avgust, 2008 ob 13:08
Rak,
res, v tistem koncu, kjer sem preživela najzgodnejša leta, so krožile zelo človeške Titove prigode, je bil te tam doma in je gojil do tistih krajev simpatije, ki so pripomogle k cestam, šolam, vodovodom. Kar je res je res, še danes ne bi nihče slišal za tiste od boga pozabljene grabne. Spomini imajo svoja pravila.
Dajana,
vse v zgornjem kontekstu. Ni mi jasno, a ima namesto medalje Jovankino sliko?
12. avgust, 2008 ob 13:22
@Rak: ahahahaha!
Joj, kakšna škoda, da mu ni smel dati šopka. 
@barbiblond: Jovanka je šla v housearest leta 1977. A ti veš, da je Jovankin Stric Nikola Tesla??? http://www.dajana.si/kaj-pa-jovanka/
Kaj če bi šli intervjuvat Jovanko???
@Barbiblond: Nujno moraš dobiti v kakšnem televizijskem arhivu ali kje podatek, ko je prišel Tito na Kozjansko in si mu dala šopek. Poslušaj, če napišeš knjigo o tem, bo hit!
13. avgust, 2008 ob 11:37
Moj kavbojc je bil leta 1999 ženaročen pri jvanki, preko osebnih kombinacij, potem pa je vmes skočila višja sila. Takrat je še bila v hausarestu, za zdaj pa ne vem… Iščem… rabim hit…
15. avgust, 2008 ob 01:54
Ah, tvoj kavbojc pa mora biti kakšen ultra znan novinar ali kaj? Nimaš kaj iskati, samo napiši, kar se je zgodilo.
15. avgust, 2008 ob 09:06
Dajana, niti najmanj, on je čisto navaden (mogoče celo bolesten) individualist.
15. avgust, 2008 ob 10:10
Hudiča, sedaj vem, kakšna razlika v letih je med nama. Pišeš pa tako, kot bi si jaz želela pisati, če bi znala. Kapo dol.
Tvoje pisanje moje-naše zgodovine je veliko bolj resnično, predvsem pa tako prijetno berljivo.
15. avgust, 2008 ob 10:19