Arhiv za Julij, 2008

Tistega vročega dne

19.07.2008

“Tistega vročega dne v poznih sedemdesetih sem zakorakal iz otroštva v odraslost. To sem storil s pogumom, ki so ga nekateri označili za nepojmljivo predrznost, nevede, in le v enem segmentu zrelosti.
Dotični korak mi je prinesel številna spoznanja. Najbolj neprecenljivo je bilo tisto o Pravici, prelestni deklici prevezanih oči. Ugotovil sem, da revica ni le slepa, ampak tudi gluha kot noč.
Letovali smo na Stenjaku, kakor Slovenci pravimo otočku Sv. Jeronima v bližini Pule. Osnovnošolcev nas je bilo ogromno, saj je bilo to znano otroško letovišče. Mi, domovci, smo takšne počitnice doživeli prvič. Imeli smo se čudovito, če izvzamem modrice, ki sem jih prislužil od vzgojitelja. Deležen sem jih bil, ker sem pred tem z njimi tudi sam okrasil razvajenega mulca iz naše skupine, ki je teden dni dobesedno prosil zanje.
Sedel sem na obali in strmel na Brione, na najbližji in največji otok Titovega carstva.
»Tja grem, k Njemu. On bo razumel,« sem rekel sošolcu, ki je strmel v daljave skupaj z mano.
»Kam?« je vprašal.
»K našemu Titu,« sem rekel med skokom v morje.
»Počakaj, s tabo grem!« je zakričal in skupaj sva odplavala v smeri našega predsednika. Pred nama je bil vsaj kilometer naporne vodne poti, ki sva jo v tišini premagovala meter za metrom.
Bila sva utrujena, vendar nisva imela kje počivati. Malo čez polovico je začel prostovoljec težko loviti sapo in obupano kriliti z rokami.
»Utonil bom, utonil bom!« je kričal. Beri naprej…

  • Share/Bookmark

Bojda je danes najtežji poklic manekenstvo?

10.07.2008

V to penkovo solzno dolino ena resnična, ki  izvira iz naših logov. Poškodovani krovec svoji zavarovalnici podrobneje opisuje težke posledice svojega nepremišljenega ravnanja.

»Kot odgovor na Vašo prošnjo, da potrebujete več informacij o moji nesreči, vam sporočam naslednje:
Pod številko 3 poročila o nezgodi sem kot vzrok nesreče navedel »nepremišljeno ravnanje«. Prosili ste me, naj natančneje opišem, kaj sem s tem mislil.
Po poklicu sem krovec. Na dan nesreče sem delal sam na strehi šestnadstropne novogradnje. Ko sem končal delo, mi je ostalo še približno 250 kg opeke. Ker je nisem hotel nositi navzdol po stopnicah, sem se odločil, da jo bom po zunanji strani spustil navzdol v vedru. Čez škripec sem napeljal vrv, ki sem jo na eni strani pritrdil na tla, na drugi konec pa sem privezal vedro in vanj naložil opeko. Nato sem se vrnil dol in odvezal vrv. Trdno sem jo držal, da bi vedro z 250 kg opeke čim bolj počasi prispelo na tla.
Kot je razvidno iz številke 11 mojega poročila, je moja takratna telesna teža znašala 75 kg, kar me je v tistem trenutku zelo presenetilo in sem izgubil tla pod nogami. Začelo me je vleči navzgor. Izgubil sem prisebnost in pozabil izpustiti vrv. Na tem mestu mi verjetno ni treba dodati, da me je vleklo navzgor z vedno večjo hitrostjo.
Približno v višini tretjega nadstropja sem srečal vedro, ki je prihajalo iz nasprotne strani. To pojasni poškodbe na lobanji in zlomljeno ključnico. Pa vendar mi je to srečanje le neznatno zmanjšalo hitrost. Še vedno me je vleklo navzgor, dokler mi škripec ni vase potegnil prednjih členkov mojih prstov. Beri naprej…

  • Share/Bookmark